Po svetu: Ta dan

V ponedeljek smo bli vsi v pričakovanju Transfagarasan-a, gorski prelaz, do njega pa vodi ena najlepših cest ever. Vsi smo vedli da je prelaz uradno še zaprt, ampak gremo mi vseeno probat. Če bo problem se bomo pa pač obrnli.
Ko smo se končno spravli iz postle smo se odpravli na zajtrk v neko fensi gostilno (tripadvisor) v upanju da bomo za zajtrk dobil fine sendviče. Pa jih glih ta dan niso mel. Dobro, sem fanta pustila na kavi in se odpravla najdet pekarno. Hodim, pa hodim, pa zgledajo pekarne bolj bogo, pa še kr hodim in najdem Subway. Ja odlično, s tem bomo zihr vsi zadovljni. In smo bli! :D

Fensi šmensi zajtrk

No, pol se je pa začelo. Gas proti Transfagarasanu.

Nekje vmes na poti smo dohitel motoriste, vendar niso pokazal nobenega znaka če gre skos al ne. Za naš trud kmalu dobimo nagrado.

Na hitro se poslikamo in odhitimo proti vrhu. Pred tunelom srečamo dva Angleža, ki sta pravkar prišla iz druge strani. Oznanita, da se da pridet skozi ampak da gre zelo na ozko, da bo potrebno dat tut kufre dol ter da moramo po zelo ozki poti, zraven pa naj bi bil prepad. Na vrhu si še malo ogledamo in se podamo proti tunelu.

Kufre je res blo treba dat dol.

Smo jih naložli nazaj gor in šli dalje. Na drugi strani nas pričakajo na široko odprta vrata.

Na drugi strani pa ne duha in sluha o kakršnemkoli prepadu tako da brez problema pridemo čez. Sredi junija vidimo še malo snega, dan je bil čudovit za lepe slike, vreme pa zelo prijetno. Windstoperji niso bli potrebni.

Torej, naše mnenje je da so Romuni očitno preveč leni, da bi cesto do konca počistli in bi bla prevozna že prej. Tunel je tako uradno zaprt ampak z motorjem se da pridet čez. Mi smo užival!

Še nekaj o cesti: Cesta je na sevrnem delu lepa, asvalt pa je povsod narezan (verjetno posledice snežnih plugov) tako, da je vožnja bolj rezervirana. Na drugi strani tunela (južni) je cesta slabša, več je grbin in asvaltnih flik a se vseeno da. Super je!