hitro na jug

OK. Zdej pa resno krenema po zahodni obali do juga. Štartala sma na Severu v Sassariju,ki je ogromen in nisma izgubljala časa z raznimi ogledi.  Ker je Šentvid daleč sma se odločla za drugačno vrsto rekreacije in sicer ogledom Capo Caccia, ki ima ogromno stopnic, na dnu pa te čaka še jama. V jamo zaradi pretirane cene nisma šla sma se pa lepo prešvicala.

milijon stopnic

jama

Naslednje ne poti je blo na vrsti kopanje, ki je na zahodu precej oteženo zaradi močnega,vetra,valov itd.

kopanje

Vstavila sva se v mestu Bosa, ki je poznano po barvastih hišah posejanih na hribu.

Noč sva preživela v Oristanu, ki ni omembe vreden. Zapomnila si ga bova predvsem po dobrem sladoledu (Splavar style) in solidnem kebabu (seveda s pomfrijem)

Bosa

Kebab

Hitro nama je postalo jasno, da nama zahod ne nudi česar sma pričakovala, zato sma se brez pomislekov odpravila direktno na jug v Cagliari od koder bova začela z raziskovanjem vzhodnega dela otoka.

Hitro sma ugotovila, da je na jugu dogajanje bolj pestro in cene bolj primerne. Dobri stari Tripadvisor naju je odpeljal do odlične picerije in še cenejšega piva 2.2€ (0.66l)

odlična pica za 7€

Naslednje jutro je bilo rezervirano za ogled jugozahodne obale. Na njej sva našla baje eno najlepših plaž Su Giudeu (Nina pravi da je blo res lepo). Plaža peščena morje pa unikatno modre barve. Sledi hiter skok v notranjost kjer se med lepimi ovinki še Nini potoži po motorju. Zvečer ogled mesta in večerja v Avstralskem pubu kjer burger ponudijo celo s kengurujevim mesom, vendar sma ostala zvesta klasiki in izbrala safe way z govedno…mnjamiii.

grande burger

Pula - idilično malo mestece z okoli 1000 dežniki

Su Giudeu

Ne smem pozabit, da med vsem tem dogajanjem piva in gina ni manjkalo tak da sma se mela fajn - predvsem Nina ;)

Jutr pa čist zares na vzhod.

Zahodna obala

Zaradi nočnega prihoda v Tergu sva mislila, da je to vasica, v resnici je zelo lepo urejeno malo mestece. Na Sardiniji je lahko puščava skos okol, ampak mestece bo zihr lepo zeleno, rondo pa zihr zalivan in pokošen v nulo.

Danes naju je pot vodila v Porto Torres (pristaniško mesto), kjer sva hotla zajtrkovat. Se vozima 5 minut okol pa zagledava Lidl, super, tle majo zihr pekarno tak ko pr nas. Mhm, niso mel, so mel pa Gin in to cenej ko doma. Po dolgem iskanjem sva končno najdla mesto za najin avto in šla na kavo, v upanju da najdema še kej za jest in seveda Wi-fi.  V centru mesta najdema gostilno z wifijem pa še krosane majo (zajtrk jim je bolj tuj ampak krosane majo pa povsod). Wifi z najmanj 15 znaki v geslu seveda ni delal, je bil pa vsaj krosan zato ok. Tak sma današnji dan začela bolj na blef.

Odpeljala sma se do rta na SZ imenovanega Stintino. Že 2 km pred mestom se ob cesti nabirajo avti, tle pa očitno dogaja. Kar sma vidla s ceste je morje res sanjsko. Ker pa se nama ni dalo iskat parkirišča sva se odpeljala nazaj v mesto Stintino. Med ogledavanjem mesta (manjše simpatično mestece) sva iskala wifi, seveda zaman. Zato sma nadaljevala pot proti zapuščenemu rudarskemu mestecu Argentinia. Mesto je blo res malo, je melo pa plažo s poštenimi valovi. Tle sma iskala tudi zaklad. Rok me je pelu na hike, na hribu so ble pa sam koze pa midva. 

še je kej za vzet :)

Samo mesto je res bolj malo in zapuščeno zato sva se odpeljala naprej proti Alghero, kjer sva končno najdla wifi in si rezervirala prenočišče, tokrat rajši kr za dva dni naprej. Tle sva se tudi najedla in si ogledala sončni zahod, ki je must see če si tle. Nato pa proti najinemu tokratnemu prenočišču v vasici Ossi, blizu Sassari. Spet sma zjutri ugotovila da je vasica zelo lepa.

Prvi vtisi

Pot do Livorna je potekala hitro in tekoče. Po sedmih urah vožnje sva prispela v pristanišče in šla takoj v akcijo, da uredima karto za trajekt. Proti pričakovanjem sma zadevo uredila hitro in poceni. No ja uredila na pol, ker karte za domov še vedno nimama (mogoče je pa sploh ne rabima :) Proti pričakovanjem se je vkrcavanje začelo skoraj 2 uri pred izplutjem (na karti piše, da se vkrcava eno uro prej).

Ker sma malo ciganske sorte in se znajdema kjer koli je že mogoče, sma se odločila, da za trajekt ne zakupima spalnih kabin ampak spima kar na tleh (cene so hude, ljudje na ladji pa taborijo itak povsod). Ta odločitev v tem primeru ko sma z avtom in mama lahko sabo vse možne spalne pripomočke  sploh ni bla slaba. Uglavnem trajekt vlki ko sto mater, gor en kup restavracij itd.. Izpluli smo ob 9 zvečer, mi2 pa nisma imela več volje do česarkoli drugega kot easy večerje ob pivu in potem spanje.

Noč je minila relativno hitro ker se ponoč kr lepo umiri, motila naju je samo luč na hodniku in občasno loputanje vrat na izhodu na palubo. Zjutri sma kr lepo poležala in se vstala ob pol 7 – pol ure pred prihodom na Sardinijo.

večerja za 18€

spalnica

Zanimivo je blo videt razkladanje in obračanje avtomobilov po trajektu ker dejansko parkirajo do milimetra in zapolnijo vsak kotiček. Ko pa temu dodaš še sposobnosti italijanskih voznikov je vse skupi kr tragikomedija.

Sardinija dobro jutro

trajekt

Spet sma šla na pot brez da bi mela bilo kaj določeno in organizirano. Tako se vsak dan znajdema v kakšnem momentu, ko ne vema kam in kako dalje :) Nč drugač se ni začel niti ta dan. Iz trajekta sma se odpelala za nosom do prvega večjega mesta (Olbie) v želji, da si ogledama center mesta in najdema Wi-Fi. Hitro sma pogruntala da je Wi-Fi jev tuki tolko ko Škoda avtov – v vsakem mestu eden pa še ta je moj :)

8€ za 2 kavi z mlekom in dva krosana, 1 uro interneta in že sma mela rezervirano prenočišče in splanirano pot za današnji dan. Dolga bo :)

Pot sma začela z obiskom mesteca in marine Porto Cervo. Arhitektura na nivoju, obiskovalci pa glih taku. Jahte (al kak se unim lepim ogromnim ladjam reče), dobri avti in prijetno vzdušje.

Sledil je postanek v Arzacheni, kjer sma se sprehodla do naravne posebnosti – kamnite gobe. Par slik in gas dalje.

goba

Človeka med potjo malo zažeja zato sma se vstavla v trgovini. Prvo razočaranje – ni hladnega piva! Ok boma kupla led pa bo. Pa pridema do hladilnika pa hočejo met za 2 kile leda 3,6€ ( ŠTIR EVRE!?) Ok bojo mogle bit tut sam nektarine vredi J 

Ne ni blo konc nategov. V neki lepi knjigi o Sardiniji je Nina našla priporočilo o nekem medvedu – medvedja skala. Zapelala sma se tam in plačala 2€ za parkirnino. Prijazna teta nama je v polomljeni angleščini razložla kak do vrha hriba in kak se morma obnašat. Dala sma ji 4€ in se odpravla v breg. Po 10 minutah hoje sma bla na vrhu ampak od tistga medveda sem vidu sam prvo taco pa malo glave. Dejansko je celga medveda vidu sam un ko ga je sliku za na platnico knjige pa še to iz aviona. Ko sem si hotu stvar pogledat iz enih skal me je napadla uslužbenka da kršim pravila – nateg stoletja!

pogled iz vrha

"medved"

Nina je vedla kak mi bo ohladila glavo zato me je pelala v Porto Rafael. Lepo naselje na hribu ampak iz ceste vidiš bolj malo. Našla sma pot do morja in se na hitro skopala. Plaža sanjska, morje čudovito pa še trava te boža po trebuhu med plavanjem. Sledila je vožnja v notranjost otoka do hriba kjer stoji propadajoča vojaška baza. Baza je služila kot pomorski komunikacijski center ampak so jo v začetku 90. let zaprli.

Vožnja po notranjosti je res čudovita. Ceste lepe, ovinkaste in hitro prevozne. Cilj dneva je bil na severu otoka, vmes pa še postanek na znamenitem slončku. 

malo pred Portorožem

slončki

Sledila je večerja in hiter ogled mesta Castelsardo.  Bližala se je ura 10, gostiteljica naju je pa že nestrpno čakala. 40€ za nočitev je tu poceni rešitev ampak je treba malo v notranjost (v višje ležeči vasici Tergu). 

Castelsardo

Kam pa jutr?

Rok

Pa sma spet na poti!

Po dolgo načrtovanem izletu na Korziko, sma se zadnji mesec premislila in se odpravila na Sardinijo. Baje so ceste raj za motoriste (haha, več o tem na koncu). Zadnji dve leti sva bila v Črni gori (obala in notranjost), od Korzike pa so naju odvrnile astronomske cene trajekta in nastanitve, zato se je Sardinija zdela prava izbira. Cene nastanitev so enake cenam na hrvaški obali.

Pri celotnem projektu je bil največji problem nakup kart za trajekt. Oba z novim mastercardom (js sem se za njega odločila zaradi potreb nakupov e-knjig na amazonu, Roku pa so v prejšnjega vdrli – ja, internetni nakupi so lahko nevarni!) sma cel teden neuspešno kupovala karte, nato pa jih le kupla 4 dni pred odhodom (za 2 osebi in motor). Motor je poservisiran, ima nove gume, vsa oprema je pripravljena, Rok pa na teoretičnem tečaju v Brnu (moto GP). Nina tako doma sama planira pot, ko jo v nedeljo zvečer preseneti dež. Marjan je že cel živčen, prihajajo tudi svarilni sms-i družine Libenšek.

Tako sma se željna novih avantur, prehitevanja kolon in nepozabnih ovinkov,  podala na pot kar z avtom.

P.S.: Po silnem klicanju in pisanju mailov trajektnemu podjetju imava še vedno karto za motor in ne za avto.

 Ka bo pa bo :)

Nina